Kamniti zid

Kako nastopa

Kamniti zid želi pogovor končati, ne da bi bilo treba karkoli razlagati. S kratkimi odgovori nadzoruje, kaj se deli: skomig z rameni, „mogoče“, suh „ne vem“. Vsak tak odgovor ti vrne delo. Ti zapolniš tišino, ugibaš, kaj je mišljeno, in sprašuješ naprej, na vsako vprašanje, na katero se da odgovoriti z eno besedo, pa dobiš natanko eno besedo. To deluje, ker je tišina neprijetna in kdor jo najbolj čuti, običajno začne govoriti, prositi ali odneha.

Kako zveni

• Mogoče.
• Ne vem. Zakaj sprašuješ mene?
• Pač je, kot je.

Kaj pomaga

Kamniti zid se odpre ob pravem vprašanju, ki ga ni mogoče odpraviti s skomigom. Postavljaj odprta vprašanja iz radovednosti, ne pod pritiskom: o tem, kaj druga stran misli, ali o tem, kaj je pri vsem tem težko. Potem počakaj. Pusti premor, naj traja, in ga ne zapolnjuj. Če dobiš vsaj malo, se z zanimanjem odzovi na ta delček, namesto da preskočiš na svojo naslednjo točko. Več potez zapored ohranjaj enakomeren ton in ponudi možnost, da odgovor pride pozneje, če zdaj ni pravi trenutek. Potrpljenje in vztrajno zanimanje naredita, da se govorjenje zdi varnejše od molka.

Tvoj odgovorNič se mi ne mudi. Kako je bilo to videti s tvoje strani? Povej, ko ti bo prav. Res me zanima.

Kaj škodi

Ob močnejšem pritisku se Kamniti zid zapre še bolj. Hitra vprašanja, pritoževanje nad molkom ali vprašanja, na katera se odgovori z da ali ne, ponujajo lahek kratek odgovor ali razlog za odhod. Če vsak premor zapolniš s svojimi ugibanji, je preprosto pritrditi z eno besedo in ne povedati ničesar. Če se v zameno ohladiš, je pogovora konec in točno to je bil cilj.