Prilagajanje

Kaj je to

Prilagajanje pomeni, da to, kar želiš, postaviš ob stran, da lahko druga oseba dobi, kar želi. Stil je zelo kooperativen in malo odločen: pomagaš, pritrdiš, se prilagodiš ali opravičiš, konflikt pa se konča, ker to dopustiš. Pogosto izvira iz iskrene skrbi. Opaziš, kaj drugi potrebujejo, ceniš sožitje in majhna žrtev se ti zdi poštena cena za dober odnos. Včasih je to tudi praktično: morda ti je za izid preprosto manj mar kot drugi strani. Kdor najprej seže po prilagajanju, je drugim pogosto zanesljiva opora in po nesoglasju navadno naredi prvi korak k spravi.

Kako se sliši

• Seveda, lahko naredimo po tvoje.
• Ni problema, to lahko prevzamem jaz.
• Prav imaš, to mi je pa res ušlo.

Kje pomaga

Prilagajanje je prava izbira, ko je zadeva drugi osebi veliko pomembnejša kot tebi. Popuščanje te takrat malo stane, drugi strani pa veliko da. Pametno je tudi, ko ugotoviš, da nimaš prav: hitro priznanje prinese več spoštovanja kot obramba šibkega stališča. Gradi dobro voljo, na katero se lahko opreš pozneje, in ohranja toplino v odnosih kljub majhnim nesoglasjem, ki bi jih sicer načela. Ko je nekomu hudo, velikodušen odziv hitreje zniža temperaturo kot kateri koli argument. Družine, prijateljstva in ekipe so odvisne od ljudi, ki znajo včasih popustiti.

Kaj te stane

Če popustiš vsakič, tvoje potrebe tiho izginejo. Okolica te morda neha spraševati, kaj želiš, ker se zdi, da ti je vse prav. Pod površjem se lahko nabira zamera, morda te prevzameta utrujenost in občutek, da te nihče ne vidi, pa ne moreš pokazati na trenutek, ko je šlo narobe. Najde se tudi kdo, ki to izkoristi, saj ve, da za ja zadošča malo krivde ali laskanja. Tvoje ideje morda nikoli ne pridejo na mizo, kar je izguba za vse, ne le zate. In ko se končno upreš, lahko to preseneti okolico, saj ni bilo nobenega znaka, da je kaj narobe.

Kako ga nadgraditi

Preden rečeš ja, se ustavi. Če odgovoriš, da stvar preveriš in se oglasiš, dobiš čas za vprašanje, ali si to res želiš. Vadi majhne, iskrene želje: ko te kdo vpraša, kam na kosilo, predlagaj kraj, namesto da rečeš, da ti je vseeno. Nauči se enega prijaznega, a jasnega načina zavrnitve, na primer da tokrat ne moreš, a upaš, da se bo dobro izteklo, in ga uporabi brez dolgega pojasnjevanja. Ko popustiš, to povej kot svojo izbiro, na primer da tokrat z veseljem sprejmeš predlog druge strani, da se to opazi in se ti lahko vrne. In tiho štej: če tvoje potrebe nikoli ne pridejo na vrsto, je čas, da zanje prosiš.